Frontiera Est je prvi projekt na državni ravni, ki je namenjen valorizaciji obrambnih struktur na vzhodni italijanski meji 20. stoletja v turistične in didaktične namene. Po priključitvi Italije zvezi NATO leta 1949 je meja med Italijo in Socialistično federativno republiko Jugoslavijo prevzela ključno vlogo in postala ena od glavnih ločnic med zahodnim in socialističnim blokom.

Generalštab italijanske vojske je zato začel graditi razčlenjen obrambni sistem, namenjen zaščiti pred morebitnimi invazijami Rdeče armade[u1] [u2] , ki bi se lahko premikala prek Jugoslavije in nevtralne Avstrije. Da bi se temu zoperstavili, je bil zgrajen zapleten obrambni sistem, sestavljen iz podzemnih struktur. Vzdolž alpskega gorskega loka so večinoma ponovno uporabili utrdbe iz tridesetih in štiridesetih let dvajsetega stoletja (tako imenovani “Alpski zid” (“Vallo Alpino del Littorio”)): gre za mogočne bunkerje, ki so vklesani neposredno v skalo in so dolgi tudi več kot kilometer. V Furlanski nižini pa so bile zgrajene nove strukture, ki se večinoma nahajajo v urbanih središčih. Najbolj utrjeno območje je tako imenovan “goriški prag” (“soglia di Gorizia”).

Gre za obsežno ravninsko območje, ki se od Gorice odpira proti Furlanski nižini. Celotni obseg obrambnega sistema je bil veličasten: v severnem delu Furlanije – Julijske krajine, Benečije in Trentinskega – Zgornjega Poadižja se nahaja več kot osemsto struktur, poleg katerih je še prek devetsto zgrajenih v Furlanski nižini. V njih je bila nastanjena italijanska vojska (sestavljali so jo vojaki naborniki, ki so prihajali iz celotne države). Do konca hladne vojne je vojska opustila obrambni sistem in strukture razorožila. Trenutno so v turistične in didaktične namene prenovili samo devet takih struktur, ki so sedaj odprte za javnost: sedem v Furlaniji – Julijski krajini, ena v Benečiji in ena v Trentinskem – Zgornjem Poadižju. Na tržiškem krasu so uredili pohodniške poti, ki omogočajo zunanji ogled številnih utrdb tega območja.

V obdobju med obema svetovnima vojnama je večina evropskih držav začela utrjevati svoje meje in fašistična Italija ni bila izjema. Od leta 1931 dalje je Italija na alpskem območju zgradila mogočen sistem utrdb, imenovan “Alpski zid”, ki je segal od ligurijskega mesta Ventimiglia vse do Reke. Gradnja utrdb na severovzhodni meji se je v Trentinskem – Zgornjem Poadižju začela med letoma 1932 in 1933, v Karniji, Kanalski in Železni dolini leta 1935 ter na območju Cadore leta 1939.

Nadaljevala se je tudi po izbruhu vojne in je bila dokončno prekinjena jeseni leta 1942. Na gorskih območjih Furlanije in v Zgornjem Poadižju je bilo skupno zgrajenih skoraj štiristo utrdb, nekaj več kot trideset pa na območju Cadore. Te strukture, imenovane “opere”, so bile združene v skupine utrdb, imenovane “sbarramenti” (baraže).

Vojska Alpskega zidu pravzaprav nikoli ni uporabila in je po koncu vojne vse njegove strukture zapustila. V začetku petdesetih let se je generalštab italijanske vojske odločil, da bo del teh struktur izkoristil za nove obrambne potrebe, ki so se pojavile ob začetku hladne vojne.

Ko se je leta 1949 Italija pridružila Atlantskemu zavezništvu, je njena severovzhodna meja postala eno od najjužnejših ozemelj zahodnega bloka in posledično eno osrednjih območij, izpostavljenih morebitnemu napadu z Vzhoda. Zaradi tega je Italija vse od začetka petdesetih let postavila mogočni sistem utrdb na strateško pomembnih območjih Furlanije – Julijske krajine, Benečije in Trentinskega – Zgornjega Poadižja. V severnem delu teh dežel je vojska ponovno aktivirala nekatere od utrdb Alpskega zidu in na območjih večjega strateškega pomena zgradila nove strukture. V Furlanski nižini so morali sistem utrdb na novo zgraditi, in sicer ob reki Tilment (od Šmihela na Tilmentu do Bordana), v Terski, Nadiški in Idrijski dolini, na Goriškem in na Krasu. V deželi Furlaniji – Julijski krajini so skupno ponovno aktivirali ali zgradili več kot tisoč utrdb, v Zgornjem Poadižju več kot sto in približno deset v Benečiji. Slednje so bile organizirane v komplekse, ki so jim na gorskih območjih rekli “baraže”, v nižini pa “bunkerji”.

Ponovno aktivirane gorske baraže Alpskega zidu so bile običajno strukture velikih dimenzij, ki so vključevale več bojnih blokov s položaji za mitraljeze in protitankovske topove, medtem ko je bila za novozgrajene baraže in nižinske bunkerje značilna drugačna zasnova, saj so bili sestavljeni iz sistema samostojnih bojnih blokov s položaji za mitraljez oziroma za protitankovske topove.

Italijanska vojska je baraže in bunkerje uporabljala in vzdrževala več kot trideset let, od začetka osemdesetih let do začetka devetdesetih let pa je te objekte postopno opustila.