Utrdbe na italijanski vzhodni meji so edinstvena zgodovinska dediščina mednarodnega pomena. Celotni obrambni sistem je sestavljen iz zares številnih objektov: samo na območju Karnije in okolice Trbiža jih je štiristo, v Furlanski nižini pa najdemo še dodatnih devetsto struktur. Utrdbe so nastale v različnih obdobjih. Prve so zgradili pod fašizmom v tridesetih in štiridesetih letih (gre za tako imenovan Alpski zid), ostale pa sta petdesetih let dalje zgradila italijanska vojska in NATO.

Pet struktur so prenovili v turistične in didaktične namene in so sedaj odprte za javnost: štiri v Furlaniji – Julijski krajini in ena v Benečiji.

ODPRTE STRUKTURE

tooltip text
Benečija

VENETO

Furlanija Julijska krajina

Alpski zid

V obdobju med obema vojnama je večina evropskih držav začela utrjevati svoje meje in fašistična Italija ni bila izjema. Od leta 1931 dalje je država na alpskem območju zgradila mogočen sistem utrdb, imenovan obalni Alpski zid, ki je segal od ligurijskega mesta Ventimiglia vse do Reke.

Utrjevanje območja, ki je danes del Furlanije ‒ Julijske krajine, se je začelo leta 1935 in je zajemalo območja Karnije in okolice Trbiža. Gradnja se je nadaljevala tudi po izbruhu vojne, prekinila se je šele jeseni leta 1942. Italijanska vojska je zgradila skoraj štiristo utrdb, ki so jih v žargonu imenovali “opere” (bunkerji). Te so sestavljale večje strukture, imenovane “sbarramenti” (baraže).

Vojska Alpskega zidu pravzaprav nikoli ni uporabila in je po koncu vojne vse njegove strukture zapustila. V začetku petdesetih let se je Generalštab italijanske vojske odločil, da bo del teh struktur izkoristil za nove obrambne potrebe, ki jih sprožil začetek hladne vojne.

Sistem utrdb med hladno vojno

Ko se je leta 1949 Italija pridružila Atlantskemu zavezništvu, je njena vzhodna meja postala limes med Zahodom in socialističnim Vzhodom. Generalštab se je v sodelovanju z Natom odločil, da bo to območje s sistemom utrdb zaščitil pred morebitnimi invazijami iz Avstrije ali Jugoslavije.

Na alpskem območju je to pomenilo aktivacijo struktur Alpskega zidu v dolinah dolini Bele, Valle del But in dolini Tilmenta in gradnjo novih struktur na območjih večjega strateškega pomena. V Furlanski nižini so morali obrambni sistem na novo zgraditi in sicer ob reki Tilment (od Šmihela na Tilmentu do Bordana), v Terski dolini, v Nadiški in Idrijski dolini, na Goriškem in na Krasu. Na ozemlju Furlanije ‒ Julijske krajine so skupno ponovno aktivirali oz. zgradili več kot tisoč utrjenih struktur, združenih v komplekse. Tem so v gorskih območjih pravili baraže, v nižini pa bunkerji. Ponovno aktivirane gorske baraže Alpskega zidu so bile zelo velike strukture, ki so vključevale več bojnih blokov s položaji za mitraljeze in protitankovske topove, medtem ko je bila za novozgrajene nižinske baraže in bunkerje značilna druga struktura – sestavljene so bile iz sistema samostojnih bojnih blokov s položaji za mitraljez oz. za protitankovske topove.

Italijanska vojska je baraže in bunkerje uporabljala in vzdrževala več kot trideset let, dokler ni leta 1985 objektov začela razoroževati. Proces se je zaključil na začetku devetdesetih let.